ARHEOLOŠKE NAJDBE

V preteklosti je bilo območje gričevnatega sveta v sedanji občine Juršinci arheološko slabo raziskano. Arheološke najdbe so bile odkrite predvsem med topografskimi pregledi; katerim so sledila manjša sondiranja, ki so podatke o najdbah potrdila ali pa, večinoma, ovrgla. Večjih izkopavanj v juršinski pokrajini po do sedaj znanih podatkih ni bilo. Skromni podatki o posameznih najdbah pa vendar nakazujejo, da je bil tudi ta predel Slovenije naseljen tudi v preteklosti. Najzgodnejše najdbe so kamnite sekire, ki so jih uporabljali predvsem v gospodarstvu. Doslej so bile najdene tri kamnite in ena bronasta sekira, v Gabrniku, Hlaponcih in Juršincih. Prazgodovinsko poselitev potrjuje še skodelica z ročajem iz starejše železne dobe. Skromne so tudi rimskodobne ostaline. O stavbni arhitekturi lahko govorimo z zanesljivostjo le v primeru gradbenih ostalin v Hlaponcih, ki po sledovih ruševin kažejo na stavbo, verjetno gre tu za rimsko podeželsko vilo. Čeprav ni pričevanj o drugih stavbah, jih lahko predvidevamo glede na obliko terena in bližino gomil, kot na primer Rotman in Senčak. Med njimi, vsekakor pa skozi ta predel Slovenskih goric, je vodila rimska cesta, ki je povezovala podeželske kmetije, vile, med seboj in z največjim središčem v bližini, z rimsko Petoviano. V gričevnatem svetu juršinske občine je mnogo rimskodobnih gomil, med katerimi jih je nekaj še nedotaknjenih, nekaj pa izropanih. Gomila naj bi bila v globeli v gozdu v Hlaponcih, v Rotmanu sta dve že prekopani, ko so tam okoli leta 1870 iskali Atilov grob. Skupina štirih nepoškodovanih antičnih gomil in še treh dozdevnih gomil je v Senčaku, nepreverjeno pa naj bi bila gomila tudi v Zagorcih. Ljudsko izročilo govori o gradovih, tako v Gradiščaku in Grlincih, vendar sledovi o gradbenih ostalinah niso bili potrjeni, na Kukavi pa naj bi bila po pripovedovanju cerkev. Kljub temu da so skromne, nam arheološke ostaline juršinske občine pričajo o življenju tudi v tem predelu Slovenskih goric.

Skodelica
Gomila

JURŠINCI V ARHIVSKIH VIRIH

Juršinci in njegovi kraji so od 9. stoletja bili v lasti salzburške nadškofije, ki je v 12. stoletju ozemlje dala v fevd svojim ministerialom gospodom Ptujskim. Na ozemlju Slovenskih goric je ptujska pražupnija zgodaj ustanavljala svoje podružnice in cerkev sv. Lovrenca v Juršincih se prvič v pisnem viru omenja 1248, leta 1430 je že bila župnija. V 13. stoletju je prišlo med gospodi Ptujskimi in salzburško nadškofijo do spora in v obdobju 1248- 1286 se pojavijo imena krajev današnje občine Juršinci v pisnih virih. 12. decembra 1286 je izdana ptujsko - salzburška pogodba, ki navaja sedem takrat že ustanovljenih vasi : Bodkovci (Botch), Oblaki (Oblaklach), Sv. Lovrenc, Gabrnk (Gabronich) in Mostje (Prükkelein), Grlinci (Gyrendoorf) in Brnca. Leta 1320 so zapisane pravice in meje salzburške posesti ptujskega gospostva s Slovenskimi goricami. V listini so prvič omenjeni Juršinci kot Georgendorf. Kmečko življenje je obdelano na podlagi urbarja gospostva Gornji Ptuj iz leta 1597. Predstavljene so vasi, poimensko navedeni kmetje in dajatve, Gorninski urbar obravnava vinske vrhove, sogornike ter vinske dajatve. Nadaljevanje posestnih razmer v 17. in 18. stoletju sledimo v štiftnih oziroma davčnih registrih. Večina vasi je ostala znotraj gospostva Gornji Ptuj, nekatere so bile izvzete ali odprodane in jih najdemo v drugih gosposkah.

 

JURŠINCI V 19. STOLETJU

Na upravnem področju so v prvi polovici 19. stoletja naselja z območja župnije Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah spadala v davčno občino Dornava, le-ta pa v mariborski okraj. Župnijska cerkev je bila sestavni del dekanije Ptuj, v prvi polovici 19. stoletja je imela poseben ubožni sklad za tri osebe in trivialno šolo. Bremena podložnikov do zemljiških gospodov so bila v naravi in denarju. Žitno, gosjo, sadno in vinsko desetino so podložniki po delih, šlo je za 1/6 ali 1/3 delež, oddali zemljiškim gospostvom Gornji Ptuj, Vurberk, Dornava, Turnišče, dekaniji Ptuj in župniji Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah. Za izboljšanje svojega življenjskega vsakdana so se kmetje ob kmetovanju in vinogradništvu ukvarjali še z domačo obrtjo in z malo trgovino. Na upravnopolitičnem področju je bila habsburška monarhija v obdobju po marčni revoluciji 1848/49 pa vse do svojega razpada centralizirana monarhija z visoko stopnjo cesarjeve oblasti. Do novih sprememb je prišlo na številnih področjih družbenega življenja. Okrajne gosposke in okrajni komisariati so prenehali obstajati. Uvedli so občine kot najnižje upravne enote. Po podatkih, ki jih navaja Janisch v Historisch Topographisches Lexikon von Steiermark, je v tretji četrtini 19. stoletja v katastrskih občinah Mostje, Gradiščak, Juršinci in Kukova v 292 hišah živelo 859 prebivalcev (396 moških, 463 žensk). Na območju župnije pa je živelo 2400 prebivalcev. V Juršincih je bila enorazredna mešana osnovna šola. Prebivalci Juršincev so v gospodarskem smislu na prelomu iz 19. v 20. stoletje spadali med območja s kmetijskim zaledjem za mesto Ptuj, ki je bilo tržišče za njihove kmetijske pridelke, vino in za trgovino z živino. Zaradi gospodarske nerazvitosti in nastale odvisnosti od tujega kapitala se je tudi na območju župnije Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah začela spreminjati socialna sestava prebivalstva.

RAZVOJ OBČINSKE UPRAVE OD ŽUPE DO OBČIN 1941

Skozi stoletja je vaško skupnost zastopal njen predstojnik oziroma vaški starešina, župan. Župan je bolj v sklopu zemljiške gospoščine njen organ, saj zanjo opravlja razna opravila. Juršinci so spadali pod gospostvo Gornji Ptuj. Konec 18. stoletja so se iz krajev za davčne namene izoblikovale davčne občine, na podlagi katerih so nato sestavili kataster. Na čelu davčne občine je bil rihtar. Prve občine v Avstro-ogrski monarhiji so nastale na podlagi Začasnega zakona o občinah (Provisorisches Gemeindegesetz) v letu 1849. Občino je zastopal in predstavljal župan. Novi zakon o občinah je bil sprejet 1862, 1864 pa še Občinski red za deželo Štajersko (Gemeindeordnung für das Herzogthum Steiermark), ki je ostal v veljavi vse do sprejetja nove zakonodaje v stari Jugoslaviji. Nastale so občine Dragovič, Hlaponci, Sakušak, Sv. Lovrenc v Slov. goricah in Zagorci v katere so bile vključene manjše katastrske občine. V novi jugoslovanski državi je bil novi zakon o občinah sprejet v letu 1933 in iz občin Polenšak, Sakušak, Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah in Zagorci je nastala nova občina Juršinci (z vasmi Bodkovci, Dragovič, Gabrnik, Gradišak, Sv. Lovrenc v Slov. goricah, Kukava, Mostje, Polenšak, Sakušak, Senčak, Zagorci).
V času okupacije 1941 – 1945 je nemški okupator uvedel lastni sistem z večjimi spremembami. Kraji so dobili nemška imena, odpravljeni so bili okraji in uvedena okrožja. Občina Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah se je preimenovala v Jörgendorf.

LOVRENŠKA FARA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE

Med prvo svetovno vojno 1914 - 1918 so kraji občine sv. Lovrenca kljub oddaljenosti od bojišč doživeli vse vojne tegobe. Takoj po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914 je kraje zajela tesnoba, po Avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji 28. julija 1914 pa je bila izvedena mobilizacija v katero so bili vključeni tudi kraji v Slovenskih goricah. Kraje so doletele rekvizicije konj in živine, kmetijskih pridelkov in hrane. Ker je bilo gospodarstvo povsem podvrženo potrebam vojske so svoje pridelke tudi težko prodali. Zaradi pomanjkanja moških so delo prevzele ženske in otroci. Vojna je zahtevala od 580 mobiliziranih mož 144 mrtvih, imena padlih pa so zapisana na spomeniku, ki je bil postavljen leta 1929. Kratek čas so bili tukaj tudi vojni ujetniki iz Italije. Ruski ujetniki so bili nastanjeni leta 1917 v šolo. Po vojni so iz Juršincev odšli, nekaj pa jih je celo ostalo tukaj. Leta 1928 je bilo ustanovljeno vojno društvo veteranov in invalidov, ki pa je zaradi zmanjševanja števila članov prenehalo delovati.

OBČINA JURŠINCI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Kraji današnje občine Juršinci so bili med okupacijo vključeni v krajevno skupino Štajerske domovinske zveze (ŠDZ) Dornava, ki je teritorialno pokrivala še okupatorjevi občini Dornava in Polenšak. Junija 1942 se je preimenovala v krajevno skupino ŠDZ Juršinci. Krajevno skupino, ki je bila leta 1941 razdeljena na 6 celic in 40 blokov, so med okupacijo vodili ing. Avgust Gobec, Otto Köck in Fritz Unger. Po popisu prebivalstva 29. novembra 1942 je bilo v občini Juršinci vključenih v ŠDZ 1396 prebivalcev ali 54,66%. V skladu s Hitlerjevim naročilom »Naredite mi to deželo nemško tako nemško kot je ostala Štajerska«, je nemški okupator na območju juršinske občine najprej poskrbel za ponemčenje krajevnih imen, nato je razpustil 8 društev, slovensko prebivalstvo pa je hotel v pičlih petih letih popolnoma ponemčiti. Upor na območju današnje juršinske občine sta začela širiti dr. Metod Špindler, zdravnik v Juršincih in Franc Toplak, študent agronomije v Mostju. Zaradi izdaje je okupatorju že v poletju uspelo prodreti v mrežo prvih upornikov na juršinskem območju. Že v jeseni 1941 so bili kot talci ustreljeni Alojz Zorman, dr. Metod Špindler in Franc Toplak. Po streljanju prvih upornikov je narodnoosvobodilno gibanje na juršinskem območju zamrlo. Ponovno je zaživelo spomladi leta 1942 z ustanovitvijo Slovensko-goriške čete. Borci čete so našli varno zatočišče pri Janezu Toplaku v Mostju, pri Ivanu Kokolu in Lovrencu Čušu v Gerlincih ter pri Francu Čušu v Gabrniku. V avgustu 1942 so borci čete nameravali napasti orožniško postajo v Juršincih. Nameravan napad pa jim je preprečila izdaja čete. V gozdičku Laze v Mostju je okupatorju uspelo četo obkoliti ter jo uničiti. V spomin na zadnji boj čete je tam postavljen spomenik.
Okupatorjevo nasilje nad sodelavci čete je ohromilo odporniško gibanje. Na območju juršinske občine je znova zaživelo v poletju 1943 s prihodom aktivistov OF. Po vaseh so organizirali sestanke, na katerih so prebivalstvu pojasnjevali cilje narodnoosvobodilnega boja ter pričeli ustanavljati vaške odbore OF. V letu 1944 so bili tukaj ustanovljeni odbori OF, kjer je večina ljudi juršinske občine sodelovala v osvobodilnem gibanju, kljub poostrenemu nasilju v letu 1945. Zadnji nemški vojaki, uradniki, učitelji, so Juršince in okoliške kraje zapustili 9. maja 1945.

RAZVOJ OBČINE JURŠINCI PO LETU 1945 DO NASTANKA SAMOSTOJNE OBČINE JURŠINCI

Ker denarja za obnovo in novogradnje po končani drugi svetovni vojni v kraju ni bilo, je bilo v ospredju prostovoljno delo tukajšnjih prebivalcev. Gospodarstva v Krajevnem ljudskem odboru Juršinci niso bila donosna, veliko posesti je bilo prodanih, saj so se ljudje odselili v druge kraje. V mnogih primerih so nastajale pustinje, kljub temu da so tu ljudje bili znani kot dobri delavci, življenjski standard pa je bil slab… za strojno obdelavo pa zaradi razgibanosti terena tudi ni bilo možnosti. Prihodki so bili nizki, cestne povezave z večjimi kraji slabe, stanovanjska stiska velika, letine povprečne. Večje družine so občutile lakoto, večalo se je število socialno ogroženih oseb. Stanje je oteževala prisilna oddaja, poleg tega pa je letino ogrožal tudi koloradski hrošč in drugi škodljivci.

Leto 1952 je prineslo spremembe v upravno teritorialni razdelitvi. Z združitvijo KLO-jev: Slavšina, Sakušak, Juršinci je nastal aprila 1952 Občinski ljudski odbor (ObLO) Juršinci z dvaindvajsetimi odborniki. Dela tečejo predvsem v izboljšanju infrastrukture, vaščani postajajo aktivni na kulturno prosvetnem področju, gasilstvu, izvajajo se najrazličnejši tečaji… Kmetijstvo v kraju je sicer imelo vse pogoje za razvoj, vendar pomanjkanje mehanizacije, delovne sile ter draga elektrifikacija, niso moglo dajati želenih rezultatov. Prav tako gospodarsko slabe letine niso dvigovale standarda v kraju. Problematična gospodarska politika okraja pa je tudi odbornike ObLO Juršinci silila v razmišljanje in soglasno sprejetje, da se »občina Juršinci razformira in priključi k večjim občinam«. Občina Juršinci se je v skladu z Zakonom o izvedbi priključitve odpravljenih občin in okrajev po 1. septembru 1957 ukinila, ter pripojila cela stara občina Juršinci v Ptuj, cela stara občina Polenšak v Gorišnico in cela stara občina Vitomarci v Lenart Slovenske gorice.

Z odlokom o ustanovitvi krajevnih skupnosti je bilo območje občine Ptuj leta 1965 razdeljeno na 25 krajevnih skupnosti. Krajevna skupnost (KS) Juršinci je bila ustanovljena leta 1965 in je ležala na obronkih Slovenskih goric. Spadala je med manj razvite krajevne skupnosti občine Ptuj, zato se je pričakovalo, da bodo deležni večje podpore in vsestranske pomoči občine Ptuj. Nadaljnji komunalni razvoj KS Juršinci pa je bil predvsem odvisen od krajevnih samoprispevkov v denarju in delu občanov. Življenjski pogoji in standard v kraju so se na tak način izboljšali.

Leta 1995 je nastala nova samostojna občina Juršinci (ustanovljena 29.12.1994), ki je v programskih smernicah nadaljevala z delom, ki si ga je zadala bivša krajevna skupnost. Še posebej so se posvečali skrbi za ohranitev zdravega okolja, kmetijski politiki v kraju, za nadaljnji razvoj pa je bila pomembna tudi gradnja infrastrukturnih objektov, modernizacija cest, dokončanje sekundarnih vodovodov, telefonija, požarna varnost in ekologija. Ob tem pa niso pozabili na lepe možnosti za razvoj turizma v kraju, ki ga gradijo na zapuščini uspešnih Juršinčanov.

NA VRH